Moja zgodba

… skozi vaše oči!

“Simona Mauko je zanesljiva in odgovorna  pri poklicnem in strokovnem delu in v odnosu do vseh, s katerimi sodeluje. Je občutljiva za socialne nepravičnosti in za meje med osebno in družbeno odgovornostjo, kar se izraža tudi v njeni spoštljivosti do ljudi ne glede na njihovo moč ali položaj v družbeni hierarhiji.” Asist.dr. Metka Mencin Čeplak, predavateljica na Fakulteti za družbene vede

“Simono sem spoznala v času študija, ko je bila moja predavateljica. Skozi ves čas sem jo doživljala kot toplo osebo, polno energije, znanja, izkušenj, novih idej… predvsem pa kot osebo pripravljeno pomagati drugim, bodisi z vzpodbudnimi besedami ali pravimi konkretnimi dejanji.” K. L., diplomantka Visoke šole Doba, smer: Organizator socialne mreže

“Koncept dela, ki ste ga predložili,  je dober. Je na poti, ki je tudi pot, v katero jaz verjamem: usmerjeni ste  k rešitvam, odpirate širok prostor za pogovore v katerih se rešitve resnično lahko soustvarijo, obračate se na vse udeležene in vse nagovorite. Tudi jaz verjamem v to, kar vi verjamete in tudi jaz ne verjamem, da se s prisilo dosežejo dobre stvari kot ne verjamem, da ne moremo delati bolje. »Nabor« možnih problemov, kot ste ga zapisali, kaže, da zelo dobro poznate potrebe ljudi od tistih, ki jih je treba urediti, do tistih, ki jih morajo odrasli in otroci skupaj rešiti. Tako lahko zaključim, da je vaša ponudba zelo dobra in pomembna.” Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, profesorica na Fakulteti za socialno delo

Simona je prijetna, iskrena in preprosta oseba. Kot študenka sem skozi predavanja imela priložnost spoznati kako polna znanja je, prav tako je znanje z veseljem delila z nami. Ima izredno “izklesan” socialni čut in je pripravljena pamagati vsakomur, če le ima za to priložnost. Simona je polna pozitivne energije, ki jo čudežno prenaša na druge, prav tako je polna idej in ustvarjalnosti. Super je bilo z njo preživeti predavanja že zaradi tega, ker te njena prisrčnost in način podajanja znanja pritegne na čisto drugačen način. Njen način komunikacije je priča temu, da je Simona super oseba, kajti je ena redkih, ki rada prisluhne sogovorniku in ga hkrati tudi posluša.” A.J.

“Simono sem spoznala na razgovoru za službo. Za delo z mladimi je bila takoj zainteresirana. Pri delu z mladimi je bila priljubljena, saj se je znala približati posamezniku in njegovim potrebam. Simona ima dobro razvit čut za delo z ljudmi.,. Jasna vizija in cilj, ki jo pri tem vodita pa kažeta njeno dinamičnost, samoiniciativnost ter profesionalno avtonomnost. Na poti k cilju, ji želim veliko uspeha.” Karmen Kokotovič Osterc, univ.dipl.ped., vodja oddelka za projektno dejavnost, Center za preprečevanje odvisnosti (Zavod za zdravstveno varstvo Maribor)

… in skozi moje oči (in srce).

ZAPLAVAJ, Simona!
Rekla sem si: “Prostovoljka? Ja, prostovoljka!” in odprla vrata Kriznega centra za mlade. Sprejela me je mentorica in izrekla besede, ki so se za vedno “zažgale” v moje srce in misli. Na vprašanje kako se naj predstavim mladim, je rekla: “SKOČI IN PLAVAJ!“. To je bil ključni trenutek, moja odskočna deska izpred nekaj let in zame velja še danes.

UPORNIŠKA DUŠA
“Skoči in plavaj” je nekaj, česar si pri petnajstih letih nisem znala predstavljati. Takrat sem bila najstnica s klasičnimi muhami in težavami odraščanja ter z uporniško dušo. Borila sem se proti vsemu, kar bi naj bilo tako kot odrasli želijo. To mi ni ležalo. Nikakor!

“Pomoč” najstniku, da najde sebe (seveda po določenih pravilih, ki jih določa odrasli svet) je kot preplezati Triglav! V redu, šalo na stran… “pomagati” je samo napačna beseda. Najstniki ne potrebujej(m)o pomoči, ampak samo nekoga, ki bi bil zame tam, me sprejel takšno kot sem, mi kaj toleriral (saj vsi kdaj pa kdaj kiksnemo – tudi odrasli), predvsem pa nekoga, ki bi me poslušal.
Nekaj tega sem imela v družini, a potrebovala bi nekoga, ki bi slišal to, kar želim sporočiti, brez svojega filma in brez »predznanja« o meni.

NAJPREJ MORAM SAMA VERJETI VASE
In čeprav te osebe takrat ni bilo, sem danes hvaležna, da je ni bilo. Ker sem se oprla nase … in se trmasto odločila, da moram uspešno zaključiti srednjo šolo ter nadaljevati s študijem na fakulteti za socialno delo ... in imeti ves ta čas odprte oči, ušesa in srce za odgovore na vprašanja »Kaj potrebujejo mladi, kaj potrebujejo starši, kje se zatakne, da ne gre naprej kot bi moralo itd.«

PRVA VRATA
V vsem tem času sem želela izkušenj, želela sem preživeti čas z mladostniki. Jim dati sebe. Tako se moja zgodba nadaljuje v Kriznem centru za mlade, kjer sem 4 leta delala kot prostovoljka.
Mladim sem bila prijateljica, nekdo, ki se ga ne bojijo, nekdo, pred katerim lahko snamejo masko, nekdo, ki je tam samo za njih in mu ni treba ure in ure pisati poročil.

Sebe sem videla kot most med strokovnimi delavci in mladostniki – most, ki povezuje, gradi, ohranja dobre odnose. Kaj sem odnesla za zmeraj s seboj? Naučila sem se načinov manipulacije (ki jih mladi seveda uporabijo, da pridejo do tega kar želijo), ločevanja resnice od laži, tega, da je popolnoma vsak mladostnik nekaj edinstvenega in da je potrebno odnos graditi z vsakim posebaj na njemu lasten način, da, če želiš imeti dober odnos z mladimi nikoli ne smeš biti vzvišen, da je potrebno biti zmeraj pozoren na vse kar ti povedo, saj te hitro dobijo, če ne slišiš popolnoma vsega …

DRUGA VRATA
Nato pridem do novih vrat. Vrat Mladinskega doma, kjer postanem vzgojiteljica v stanovanjski skupini. Po prvih negotovih korakih sem dobila “svojo” družino desetih mladostnikov. Vsaka minuta je bila poseben kamenček, ki me je gradil. Skupaj smo se smejali, jokali, opravljali gospodinjska dela, skupaj dihali zrak!

Res je, da biološko niso bili moji, ampak jaz sem v sebi čutila, da so moji in hkrati, da sem jaz njihova. Ne smem se spomniti slovesa ob mojem odhodu, ker se lahko še po 6-ih letih zjočem. Samo na kratko … pripravili so 2-urni program posebaj zame, s plesnimi in pevskimi točkami … Po vsem tem smo se objeli … in na poti domov sem se morala ustaviti na prvi avtobusni postaji!

TRETJA VRATA
Center za socialno delo Maribor, s tisočimi zgodbami vseh generacij, iz področji, na katera še sploh nisem pomislila, dokler nisem preplavala prvega leta pripravništva. Videla in slišala sem stvari, ki si jih človek ne more predstavljati in jih ne bi verjela, če bi mi jih nekdo samo pripovedoval.

Ljudje brez vsega … kruha, strehe nad glavo, obleke; ljudje, ki se po 25 in več letih trdega garanja počutijo ponižane in upravičeno jezne na vse, ki sedijo v pisarni na drugi strani mize, ko izpolnjujejo vloge za denarno pomoč; ljudje, ki si nikoli niso predstavljali, da bodo potrebovali tujo pomoč pri osnovnih človekovih potrebah; otroci in mladi, ki so žrtve zlorab vseh vrst; otroci in mladi, ki so se želeli dokazati in so izbrali nedovoljene smeri svojih poti; ljudje, ki so med nami, pa sploh ne vemo, da jih karkoli “boli”. S seboj sem odnesla polne kovčke možnosti kaj vse se da, če le imaš dovolj časa za vsakega posameznika. Včasih je dovolj le nekaj minut, da ga slišite.

ČETRTA VRATA
Vrata Centra za preprečevanje odvisnosti, Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor … že naziv je dolg, ne? Kolikor je dolg naziv, toliko sem se tam tudi naučila. Bila sem terapevt za mladostnike, ki so se iskali in hkrati za boljše razpoloženje poskrbeli tudi z različnimi substancami.

Dobra kombinacija je, ko mladega »meče« čas viharjev mladostništva, hkrati želi biti “in”, težijo mu starši in učitelji, vsi “tastari” so čudni … tukaj sem bila “tastara” tudi jaz. Tastara – odrasla, ki se dela pametno in pojma nima kako je, če si mlad (razlika med nami je bila v povprečju 13 let), govori nekaj iz knjig, ne pusti se “vozit” in predvsem ti ne verjame, ko lažeš, ker te vidi in sliši … najhuje od vsega pa je, da sodeluje s šolo in starši.

Kot terapevt za odvisnike, za katerimi je nekaj let kilometrine uživanja nedovoljenih drog, sem v dar dobila ponovno nove izkušnje. Če si nečesa res želiš, boš našel način, da to dobiš. Ko si enkrat »noter«, težko prideš ven. Spoznaš, koliko ljudi je ob tebi, ko ti je najtežje. Vsi odvisniki se morajo vrniti v čas, preden so začeli z uživanjem drog, saj med tem niso “živeli”. Naučila sem se tudi, da je zelo pomembno kakšne imaš sodelavce, saj, če si slišan od njih, ne spoznaš pojma izgorelosti.

PETA VRATA
Vso to znanje in lastne izkušnje sedaj delim za petimi vrati, na Dobi – Višji strokovni šoli, kjer predavam bodočim sodelavcem – Organizatojem socialne mreže, ki bodo delali z mladimi.

ŠESTA VRATA
Zdaj vam odpiram SVOJA ŠESTA vrata, ki so hkrati tudi VAŠA VRATA. To so vrata, kjer boste slišani in kjer boste tudi sodelovali, saj verjamem, da nam le skupaj lahko uspe odpreti NOVA VRATA.