Kaj sploh je to?  Morda, da je otrok “orožje” s katerim se lahko pojavljamo v medijih? Morda je otrok neko bitje, ki si zasluži biti ljubljen? JA! Zagovarjam, da je najpomembneje, da se otroka sliši, da je ljubljen, spoštovan v svojih željah in potrebah, da se mu dovoli razviti njegovo BIT.

Oče, mati, strici, tete, krušni starši, posvojitelji, rejniki, samohranilci, razširjene družine … kdorkoli jim to DA, kar jim pripada in je prav je zanje DOBRO.

Kaj menite, vi? Ali je res potreben referendum, da dodatno potrošimo denar, ki ga nimamo in v času ko nekateri nimajo pokritih osnovnih človekovih potreb? Ali je možno, da postavimo otroke v središče in jim dovolimo živeti v miru in ljubezni ter jim zagotoviti varno zavetje pred nevihto, ki jih v prihodnosti še čaka … ??

Ali, pa bomo zagovarjali “zgolj” načela posameznikov, ki trdijo, da otrok nujno potrebuje mater in očeta? Kje so ob vsem tem ločitve, nasilje, odvisnosti in tako naprej … ?

Kaj menite???

Na takšna in podobna vprašanja ni pravilnih odgovorov, saj je vsak otrok nekaj posebnega … vsak je svoje čudovito in edinstveno bitje. Najboljša vzgoja je vzgoja, kjer starši postavijo jasna pravila in meje, kar pomeni, da so stvari o katerih otroci sami ne smejo sami odločati. S tem damo otroku tudi občutek varnosti, kar pripelje tudi do večjega spoštovanja in zaupanja med vsemi.

Pomembno se mi zdi tudi, da starši opazujejo svojega otroka in zategujejo ter spuščajo vrvico, saj nobena skrajnost ni dobra. Če je vzgoja preveč stroga in omejena se pri otrocih lahko pojavijo različni strahovi in s tem pride do strahospoštovanja. Če je vzgoja preveč liberalna in popustljiva pa lahko otrok dobi občutek, da starši sami ne vedo kaj bi, ne ve kaj je prav in kaj ne ter tudi tukaj se lahko razvijejo strahovi in sicer v smeri negotovosti in manjše ravni samozavesti.

Torej … zategujte in spuščajte vrvico!

Zadnjič sem naletela pred trgovino na očeta in majhnega fantka (star je bil nekje 3 leta). Prišla sta iz trgovine in oče mu je s prijaznim glasom povedal, da dobi čokolado po kosilu. Fantek pa je začel kričati, da jo hoče zdaj, da mama nič ni rekla, da jo lahko poje po kosilu in da je obljubila … Oče je bil popolnoma tiho in zmedeno gledal okrog če je kdo od mimoidočih kaj videl ali slišal…seveda smo, saj je deček kričal tako močno, da je postal hripav.

Sprašujem se kaj otroku predstavljajo starši…otroci z mejami dobijo varnost, ki jo nujno potrebujejo! Kje jo dobi ta deček?? Upam, da vsaj pri materi…

In kaj bo, ko bo najstnik? HOČEM!!! MORAM DOBITI SEDAJ! In kaj bo, ko bi imel svoje otroke???

Kaj menite, vi? Jaz sem včasih zgrožena!

Za vse!? Bilo bi lepo, če bi bilo res…pa ni. Vedno več družin si teh praznikov ne more privoščiti in vedno več otrok bo odšlo nazaj v šolo z izmišljenimi dobrotami, ki so si jih želeli na mizi.

Da sploh ne pomislim na to, da bi moral zajček (kapitalizem) kaj prinesti, saj veste vsak praznik je namenjen obdarovanju

In kaj si želite vi? Polno mizo dobrot, darila za svoje malčke, zbrano družino?

Ja še zmeraj in vedno bom trdila…NAJPOMEMBNEJE JE, DA SMO SKUPAJ! Povejte svojim otrokom (vem da s težkim srcem in solzami), da žal vsem ni dano imeti polne mize, da bo nekoč drugače…da bo lažje, predvsem za to, ker ste skupaj!

Več si lahko preberete v Večeru.

Svetujem vam, da zaupate vase. Da vržete vstran vse knjige, ki govorijo o vzgoji. Da poslušate in slišite svojega otroka. Da si upate ob njegovi trmi v trgovini, ko bo nekaj zahteval, reči ne … da si dovolite, če drugače ne gre oponašati svojega otroka … vržite se tudi vi na tla!

Otroci so kot odprte knjige! Opazujte jih, vprašajte jih, prisluhnite jim, postavite jim meje in pravila vaše igre, poglejte skupaj kakšen film in se o njem pogovorite skupaj, igrajte skupaj družabne igre in ga naučite strpnosti, ko izgubi … vse to je vzgoja!

Vi ste starši svojemu otroku in ne strokovnjaki, ki pišejo/pišemo …

In če ne gre? Dobrodošli!!! Skupaj bomo poiskali individualen način za vas in otroka … verjamem, da je to edina prava smer k sreči vseh v družini.

Pomembno pri zaobljubah je, da posameznik sprejme odločitev sam, da jo ponotranji, saj je to edini način, da mu jo uspe tudi izpeljati. Ponavadi sprejemamo zaobljube zaradi potrebe po izboljšanju lastne samopodobe.

Velikokrat pa se odločamo za zaobljube, ki so rezultat pritiska naših bližnjih in ne nas samih. V kolikor se odločamo na temelju pritiska, lahko imajo neizpeljane zaobljube za nas negativne posledice, kot so občutki krivde, ker nečesa nismo izpeljali, sram pred drugimi, občutek nemoči … Posledice pa so lahko tudi pozitivne, vendar moramo sami priti do uvida, da je to, kar od nas pričakujejo drugi, za nas resnično dobro. Ko takšno zaobljubo izpolnimo, lahko ugotovimo, da smo sposobni narediti več, kot smo si predstavljali.

Zato je zelo pomembno, da sprejemamo takšne zaobljube, ki jih bomo sposobni tudi speljati. Lažje bomo uspeli, če si jih razdelimo na več manjših korakov, ki nas bodo uspešno pripeljali do zastavljenega cilja.

Sprašujem se, kaj pomeni biti priden otrok?

Da ubogaš vse, kar ti rečejo starši, vzgojitelji in učitelji …
kasneje, ko si odrasel, pa nadrejeni? Ja, verjetno!

Potem jaz nikoli nisem bila pridna, ker nikoli nisem ubogala in
poslušala tistega, česar nisem razumela. Vedno sem potrebovala razlog,
da nekaj naredim in občutek, da lahko izberem sama – bom ali ne bom -
in morala sem vedeti kaj bo, če ne bom.

Starši, vzgojitelji, učitelji, babice in dedki, strici in tete – vsi
otroci so pridni! In če ne? Se spomnite mojih besed … otrok mora
razumeti kaj želite od njega in zakaj naj bi nekaj naredil. Vzemite si
čas, da vas bodo razumeli in slišali, pa boste videli, da imate prave
angelčke in ne samo pridnih otrok.

Ko se mladi začnejo upirati odraslemu svetu, ko izoblikujejo lastna
mnenja in jih začnejo zelo na glas deliti. Pa ne samo v teh primerih.
Tudi, ko ne odstopijo sedeža starejšim na avtobusu, ko so “glasni”, ko
se med seboj “nekam pošiljajo”, ko nosijo zelo široke hlače, ko si
pobarvajo lase s tremi različnimi barvami … in še bi lahko
naštevala.

Kaj naj s temi “problematičnimi mulci”? Prva stvar, ki jo moramo
narediti je, da jim stvari argumentiramo in ne samo zahtevamo od njih,
da se spremenijo. Nadalje se moramo spomniti, ali smo bili mi kot
mladostniki za svoje starše idealni … to namreč velikokrat pozabljamo
kot odrasli. Potem moramo pogledati okrog sebe kakšni so trendi frizur
in oblačenja itn.

Mladost je vihar, je iskanje, je spoznavanje sveta, je uporništvo in
kar je vsaj meni najpomembnejše, je učenje iz lastnih napak za
izgradnjo SEBE kot POSAMEZNIKA – JAZA.

Mene osebno bolj “motijo” mladi, ki kimajo in mladi, ki si ne upajo na
glas spregovoriti, kaj šele preklinjati. Saj so ti mladi skupinica, ki
v sebi nosi bolečino, občutke krivde, nizko samopodobo in v sebi
tlačijo in tlačijo, dokler ne eksplodirajo – če sploh. Morda prej
obupajo in se popolnoma prilagodijo ali pa …

Ob pogledu na vesele in razigrane malčke se vedno spomnim svojega vrtca … čeprav ne rada.

Tudi danes bi bilo bolje, da  na prehodu za pešce ne bi stala med skupinico otrok iz vrtca v spremstvu dveh vzgojiteljic. Saj sta glasno in jasno razpravljali imensko o dveh malčkih, ki sta seveda bila malo bolj živahna. Pogovor med njima je tekel tako: ” Ne vem no, X je že od jutra tako čuden”. Druga vzgojiteljica pa: ” Danes je že ves dan tudi XX takšen, da sploh ne vem kaj naj z njim, prav nič me ne uboga in kar naprej nekaj tečnari”.

Kljub temu, da so bili malčki  nekaj centimetrov od njiju, sta govorili kot da jih ni.

Vas zanima moj vrtec? Krožniki iz aluminija, kjer ti je pire krompir plaval v solati in meso je bilo mehko, saj se je prepojilo kisa … mogočna vzgojiteljica, ki je bila VELIKA, nad tabo in če nisi pojedel ni bilo fajn. Da sploh ne govorim o tem, da sem na nastopu imela žulje (bilo je neko brenkalo), ki sem jih dobila od vseh vaj, ker je moralo biti vse  perfektno … mi pa stari štiri leta.

Pa da zaključim. Zanima me kdo izbira vzgojiteljice in ali starši sploh vedo zakaj otroke velikokrat ob nedeljah boli trebušček…